Sultanove padle province
Čez vikend je na turških lokalnih volitvah vsemogočno Ljudsko zavezništvo novodobnega sultana Recepa Tayyipa Erdoğana izgubilo oblast nad številnimi mesti in provincami proti subverzivnim prozahodnim silam Republikanske ljudske stranke, znane kot CHP, in izdajalski desničarski Novi stranki blaginje. Prebujenski zahodnjaški republikanci so domoljubne sile Erdoğanove Stranke za pravičnost in razvoj za županske mandate premagali v 35 od 81 provincah, tokrat celo na podeželju, izven svojih tradicionalnih urbanih trdnjav.
Vendar ne bojte se, janičarji, to nikakor ne pomeni, da imajo zahodnjaške subverzivne sile prevlado nad turškim ljudstvom. Republikanci, ti zapriseženi kemalisti, so zmagali zgolj na videz. Glasovi za desnico so se na lokalnih volitvah razporedili med tri večje stranke. Poleg Erdoğanove se je dobro odrezala še Stranka nacionalističnega gibanja, ki na državni ravni sultanu zagotavlja parlamentarno večino. Nova stranka blaginje pa je tako ali tako še bolj desna opcija od vladajočih osmanistov.
K dejstvom. Županovanje Istanbulu, ki je z več kot 15-milijonskim prebivalstvom gospodarska prestolnica Turčije, je ohranil Ekrem İmamoğlu, ki je za sultanovo oblast posebej moteč. Državne oblasti so ga dale tudi zapreti, a se je politik iz CHP-ja uspel obdržati na svobodi dovolj dolgo za zmago na volitvah. Podobno so republikanci ohranili župana v uradni prestolnici Ankari.
V provincah Kütahya, Amasya in Kilis so tri desne stranke skupaj prejele večje število glasov od centristov. A kljub temu so desne stranke oblast v treh provincah izgubile. Zaradi enokrožnega večinskega volilnega sistema, po katerem volitve zmaga kandidat z največjim številom glasov, četudi ni dosegel absolutne večine, je razdrobljenost desnice pripomogla k dobrim izidom CHP-ja. Tako je na primer v provinci Kütahya kandidat CHP-ja zmagal z zgolj 26 odstotki glasov, čeprav so desne stranke skupaj prejele okrog 64 odstotkov podpore.
Se pa desnici obeta več uspeha v mestnih svetih in provincialnih skupščinah, kjer so svetniki in poslanci razdeljeni po proporcionalnem sistemu. Kot pove Riccardo Gasco, politolog in gostujoči znanstveni sodelavec na istanbulski Univerzi Sabancı, imajo provincialne skupščine veliko vpliva pri vodenju province.
Neodvisni novinar Wouter Massink, ki turško politiko med drugim spremlja za spletni portal Turkey recap, doda, da je bila zmaga CHP-ja ponekod odvisna od discipline volivcev.
Ravno taka enotnost pa je tokrat manjkala desnemu polu, saj je veliko število glasov pobrala skrajno desna Nova stranka blaginje. Več o tej stranki pove Gasco.
Stranka nove blaginje je torej, kot dodaja Gasco, nagovarjala specifično volilno bazo, in sicer nad Erdoğanom razočarane islamiste.
Slabšega rezultata Erdoğanove koalicije ni povzročila zgolj delitev na desnici. Gasco navaja, da je med razlogi za zmago opozicije tudi trenutno gospodarsko stanje. Kljub agresivnemu zviševanju ključnih obrestnih mer, ki ga od lanske zmage Erdoğana na predsedniških volitvah izvaja centralna banka, inflacije niso uspeli bistveno znižati. Denimo na področju živil je medletna inflacija še zmeraj okrog 70-odstotna.
Massink dodaja, da je k uspehu CHP-ja pripomogla tudi menjava na vrhu stranke. Novembra se je od mesta predsednika stranke poslovil Kemal Kılıçdaroğlu, na izrednem strankarskem kongresu pa ga je nadomestil Özgür Özel.
Uspeha strank ne moremo meriti zgolj po številu osvojenih županskih mandatov, saj je zelo pomembna tudi sestava provincialnih skupščin. CHP je na volitvah v večjih mestih tudi na tem področju doživela uspeh.
Vendar župani, kot še meni Massink, tudi z obvladovanjem provincialnih skupščin nimajo absolutne moči v provinci, saj jim to omejujejo provincialni guvernerji, ki jih postavlja predsednik države, torej Erdoğan, brez soglasja parlamenta.
Preludij v volitve je bil napet na jugovzhodu države, kjer je večinsko prebivalstvo kurdsko, saj je država, kot pove Massink, tam pogosto posegala v lokalno avtonomijo.
Na samih volitvah je vlada poskušala vplivati na rezultat tudi na druge načine.
Leta 2028 Erdoğan ne bo mogel več kandidirati za predsednika države zaradi omejitve na dva mandata, kar ponuja priložnost opoziciji, da z dovolj prepričljivim kandidatom tudi prekine sultanovo neomajno vladavino. Vendar je bila zmaga kemalistov na tokratnih volitvah bolj navidezna, kot se na prvi pogled zdi. Nenazadnje so poraz Erdoğanu ankete napovedovale že na lanskih predsedniških volitvah, pa se je uspel izmazati.
OFFsajd je pripravil vajenec Rok, pomagal je Jan.
Vir fotografije: prilagojeno po kremlin.ru in javni lasti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
"Leta 2028 Erdoğan ne bo mogel več kandidirati za predsednika države zaradi omejitve na dva mandata". A ni tole mal naivno napisat?
Komentiraj